Zdravko Haderlap, rojen leta 1964 v Železni Kapli, je odraščal v Lepeni pri Železni Kapli. Po končanem šolanju za mehanika leta 1979 je prosti čas posvetil etnologiji, ljudskim plesom in igranju harmonike. Ustanovitelj nekdanjega plesnega teatra IKARUS (1990), režiser, koreograf in večkrat nagrajeni avtor približno 20 odrskih del je leta 2002 prevzel gorsko kmetijo svojih staršev v Lepeni. S kmetije Vinkl se žganjar, čebelar, fotograf, idejni avtor projektov, kulturni delavec in soustanovitelj/iniciator priznanih regionalnih umetniških in kulturnih ustanov še naprej ukvarja z gledališkimi, kulturnozgodovinskimi in znanstveno-umetniškimi temami.  www.haderlap.at

Glasbenik, skladatelj in producent Anton Tonč Feinig, rojen leta 1971 v Celovcu, v svoji glasbi združuje različne sloge, žanre, regije in ljudi. Kot umetnik iz dvojezične regije Koroške se zavzema za živahno kulturno izmenjavo v alpsko-jadranskem prostoru. Poleg Tonč Feinig Quarteta in skupine Fine Noise sodeluje z znanimi umetniki:cami iz slovenskega prostora, kot sta Vlado Kreslin in Robert Jukič. Feinig v svojem umetniškem delu ustvarja zanimive osebne vezi in v svojem repertoarju združuje regionalne, jezikovne in kulturne posebnosti. Ni le glasbenik, ampak tudi planinski vodnik, čebelar, pastir, mesar, žganjekuh ter umetniški svetovalec in komunikator.

Majda Krivograd je doraščala v Šmihelu, na vasi, polni kulture, kot mlada lutkarica. Študentska leta je preživela v Gradcu, kjer je spoznala arhitekturo. Popeljalo jo je v Pariz, v mesto, kjer je brskala po starih arhivih in knjigah ter vsrkavala francoski savoir-vivre. Ljubljana ji je omogočila prvi korak v scenografijo uličnega gledališča in od leta 2009 naprej uživa v vlogi scenografke. Oblikovala je že več kot 50 gledaliških predstav doma in v tujini.

Jaka Šimenc je v več kot petindvajsetih letih delovanja kot oblikovalec svetlobe in občasno tudi scenograf sodeloval z mnogimi avtorji – vizualnimi umetniki, režiserji, koreografi in umetniškimi skupinami. Ustvarjal je v institucijah kot so SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Drama Ljubljana, Švedska kraljeva opera Stockholm…, kot tudi na neodvisni sceni. Je dolgoletni sodelavec Zavoda EN-KNAP, kjer poleg oblikovanja svetlobe opravlja tudi funkcijo tehničnega direktorja. Kot avtor se poglablja v različne oblike gledališča, kot sta gledališče brez igralca in sonorično gledališče. Leta 2005 je kot idejni vodja in soavtor ustvaril odrski projekt 16 obratov, leta 2011 predstavo Feng šus v gledališču brez igralca, ki se spogleduje s praksami gledališča objektov. Kot zadnjega v vrsti avtorskih projektov je 2015 uprizoril otroško svetlobno predstavo Mavrica. Značilnost njegovih avtorskih projektov je suspenz igralske prezence in raziskovanje izraznih možnosti podpornih elementov v gledališču. Jaka je že vrsto let dejaven tudi na področju izobraževanja tehničnih in oblikovalskih poklicev v gledališču, vodi delavnice oblikovanja svetlobe na AGRFT in Almi Mater Europaea.

Anne Bennent, igralka in pevka, se je rodila leta 1963 v umetniški družini v Lozani v Švici. Njeno gledališko delo jo je vodilo prek Pariza, Münchna, Salzburga, Berlina in Dunaja do Zanzibarja. Sodelovala je z znanimi režiserji, kot so Ingmar Bergman, Robert Wilson, Peter Zadek, Hans Neuenfels, Thomas Langhoff, Ruth Berghaus, Peter Brook, Jevgenij Sitochin, Klaus Michael Grüber, Claus Peymann, Tamás Ascher, Christoph Marthaler, Claudia Bosse in Ingrid Lang. Poleg glavnih vlog v delih Euripida, Shakespeara, Kleista, Bertolta Brechta, Botha Straußa, Elfriede Jelinek ali Jona Fosseja je Anne Bennent uresničila tudi lastne gledališke in glasbene projekte. Nastopila je v filmih, kot so „Sternsteinhof“ Hansa W. Geißendörferja, „Neka Swannova ljubezen“ Volkerja Schlöndorffa in „Wambo„ Joeja Baierja. Redno sodeluje tudi kot recitatorka v glasbeno-gledaliških delih. Leta 1986 je prejela nagrado O.-E.-Hasse.

Christina Comtesse je po študiju kemije svoje plesno izobraževanje zaključila na London School of Contemporary Dance. Po prvi zaposlitvi v gledališču Osnabrück je enajst let sodelovala z Johannom Kresnikom v ustanovah Bremer Tanztheater in Volksbühne Berlin. Med letoma 2004 in 2006 je bila zaposlena kot vodja treninga v gledališču Luzern. Med letoma 2006 in 2014 je delala kot baletna mojstrica in namestnica direktorice plesnega gledališča Mei Hong Lin v Državnem gledališču v Darmstadtu. Med letoma 2016 in 2018 je bila hišna koreografinja in namestnica direktorice plesnega gledališča v Deželnem gledališču v Linzu. Koreografsko je oblikovala opere, operete, ples in gledališke predstave za različne gledališke hiše v Nemčiji, Avstriji in Švici. Med drugim je rekonstruirala tudi dela Johanna Kresnika in bila nominirana za avstrijsko nagrado za glasbeno gledališče 2020.

Martina Seidl se je rodila leta 1975 v Celovcu. Pri osmih letih je v baletni šoli Sylvie Prokop odkrila ljubezen do plesa, v katerem se je intenzivno izpopolnjevala do leta 1994. Na Konservatoriju mesta Dunaj (današnji MUK) je študirala plesno pedagogiko in študij uspešno zaključila leta 1998. Po študijskem bivanju v New Yorku na Alvin Ailey American Dance Center leta 1998 je med letoma 1999 in 2001 študirala specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Univerzi na Dunaju. Leta 2004 je začela študirati gledališko, filmsko in medijsko znanost, študij je uspešno zaključila marca 2015. Od leta 1999 je dejavna kot plesna pedagoginja, plesalka in koreografinja. Poleg pedagoškega dela je sodelovala tudi v različnih gledaliških produkcijah in projektih, med drugim s Volksoper Wien, Theater an der Wien in TanzRaumK.

Klaus Amann, ki je odraščal v delavski družini v Kleinwalsertalu, je v otroštvu bral predvsem knjige Karla Maya. Po študiju germanistike in angleščine na Univerzi na Dunaju od 1971 do 1976 je doktoriral pri Herbertu Seidlerju o delu Adalberta Stifterja „Der Nachsommer“. Od leta 1976 je bil zaposlen kot asistent na Inštitutu za germanistiko na Univerzi v Celovcu in se habilitiral leta 1986 z delom „'Anšlus' avstrijskih pisateljev k tretjemu rajhu“. Leta 1994 je postal vodja Inštituta Roberta Musila za literarno raziskovanje / Koroški literarni arhiv Univerze v Celovcu. Je prejemnik številnih nagrad, med drugim letne štipendije za čezmejne oblike umetnosti dežele Koroške leta 1997, državne štipendije za kvalifikacijo vodilnih delavcev na področju mednarodne umetnosti in kulture v Berlinu leta 2000, ter leta 2014 nagrado Urada zveznega kanclerja Republike Avstrije Outstanding Artist Award za inovativno kulturno delo. Po predlogu Univerze za uporabno umetnost Dunaj je prejel štipendijo ustanove Kunsthalle Exnergasse za raziskovalno rezidenco „inovativnih umetniških praks“ v letih 2020/21.

Imke Logar Thiessen je študirala sodobni ples (odrski ples) na šoli za upodabljajočo umetnost Etage v Berlinu ter ples butoh v Münchnu. Po različnih plesnih projektih v Berlinu in Potsdamu je od leta 1996 delovala na Koroškem. Bila je soustanoviteljica performativne skupine Skunks. Poučevala je pilates, sodobni ples in gledališki ples. Sodelovala je pri gledaliških produkcijah na Koroškem, med drugim kot plesalka v predstavi Jura Soyfer Johanna Kresnika leta 2009. Od leta 2014 je članica CCB in se zavzema za posredovanje in organizacijo projektov, kot je Faustlos. Poleg tega je od leta 2009 do 2018 koreografirala za Kulturno iniciativo Berlin (KIB) gledališče in kabaret ter sodelovala pri različnih šolskih projektih. Med letoma 2016 in 2020 je bila članica gledališča generacij in je sodelovala pri gledaliških produkcijah s prosilci za azil v Ensemble Linde. Leta 2021 je sodelovala kot asistentka režije pri predstavi Jemand/Nekdo Hannesa Hametnerja in Christine Comtesse v Pliberku.